P O E
Z I J O

Poglavitna zaloga besed (Le fonds principal de
mots)
Ce mojega imena ne zapišeš vsak dan,
o, naj ti v primežu
stavkov zdrobi roko!
Naj se ti togo zaskocijo
usta,
s katerimi ceckaš
besede!
Naj razbica besedo,
ki razpira volcje pasti
med tabo in nami!
In naj ostanejo za
vedno neozdravljive tvoje rane,
ki jih spiraš z
mojimi solzami,
privaljenimi do mesta v velikem
sodu!
Naj bo tvoj obraz
vecno umazan v
oknih,
ce mojega imena ne vrežeš
vsak dan na steno ljubezenske kanglice
!
O, tudi ce mojega imena v spanju ne pišeš
z
nežno pisavo,
obcutljivo
za dotik, kot v zacetku,
potem ti ga bom sama
zašila v ustnice,
zašila
ti ga bom z laksom globoko vanje!
Iz zbirke Hiša iz ostrin britve (La
Maison en lames de rasoir, éditions Cheyne, Francija, 2006 - Prix
Apollinaire)
iz francošcine skupaj z avtorico prevedla Barbara
Pogacnik
Glavni besedni zaklad (Le fonds principal de
mots)
Ce vse dni ne zapisuješ mojega imena,
oh, naj ti roko zdrobi
primež fraz!
Naj ti otrpnejo usta
s katerimi momljaš
besede!
Naj bo bicana beseda,
ki odpira pasti za
volkove
med tabo in
nami!
In naj bodo za zmeraj neozdravljive tvoje rane,
ki jih umivaš z mojimi grenkimi
solzami v mestu v sodu!
In naj bo tvoj obraz
v
oknih vecno umazan,
ce vse dni ne vrezuješ
mojega imena na vrc
ljubezni!
Oh, toda ja, spec ne zapisuješ mojega imena
z nežnimi crkami,
obcutljivimi kakor na najinem zacetku,
torej, prišila ti ga bom na ustnice
globoko, s kirurško nitjo!
Iz zbirke Hiša iz
ostrin britve (La Maison en lames de rasoir, éditions Cheyne, Francija,
2006)
iz francošcine skupaj z avtorico prevedla Taja Kramberger
A
(prolog)
Vse te stvari je mogoce in nemogoce
videti
Kajti, med tistim, kar se
vidi
in tistim, cesar se
ne vidi
je velika knjiga znakov,
stopnic in
zapornic.
Zbrane skupaj pripadajo te silnice zacrtanih linij
starodavni umetnosti nesmrtnosti:
Pravijo, da tisti, ki to bere,
lahko razvozla znake.
In tedaj pride mali funkcionarcek
- eden izmed mnogih, ki si dajejo opravka na zemlji
-
in pocasi, pocasi dvigne
zapornico.
Stegna železniških postaj (Les cuisses des
gares)
Parajoc, ko prodre skozi noc,
krik
glav, zakopanih pod mostovi.
Le kakšni so vlaki, ki jih delajo
ljudje,
v koliko smeri se raztekajo, razleteni v
zraku
na tirnicah moje utrujenosti?
Njihovo
drvenje mimo je, kot bi se razdivjala toca,
pravijo nekateri, kot nevihta, ko
padajo
lešniki na plocevino streh.
To je balada, ki jo na predvecer
božicnega dne, pravijo drugi,
pojejo zmrznjeni
otroci,
slišati je, kako jim iz rok padajo
lešniki,
kako letijo nad
plocevinastimi strešniki ravnice.
Slovarji nam pravijo, da gre za vzdihe, ki
se izvijejo iz prsi
otrok, ki živijo na ulici, ki vdihujejo lepilo in
sanjajo.
Otroci, ki živijo na ulici, ki vdihujejo lepilo
in božajo stegna železniških postaj.
A
vsako noc grem v vlaku mimo preko visokih mostov,
preko meglenega formaldehida rek...
In neprestano
jih slišim, kako spušcajo dolge krike,
neukrocene,
kovinske,
te glave pokopane pod mostovi.
Kot konvoji, polni otrok.
Kot
konvoji vagonov, ki so se vžgali od strele.
Noc z žepom
vrecarjev (Nuit ŕ marsupium)
Avtocesta mece sij žarometov vse
do sem.
V temi, po modelu srca, ki s topovi strelja
na rekrute, spece med rjuhami asfalta,
so popotniki tudi oni.
O, kako macje predejo žepi njihovih oblek, ko jih
vznemirjajo kolesa noci...
njihovi škornji se
lepijo na okna, na temo.
V sanjah jih dojijo micne gospodicne z žepi
vrecarjev.
Z avtoceste sijejo žarometi vse do tu.
Kosci, ki so odšli na polja.
Travnata kapuca jim je
bila s topom divje
vžgana v
celo.
Brazdajo asfalt,
žanjejo tancice
megle,
srca vrezujejo pod asfalt, parajo žepe vrecarjev.
In nekje, ne prav
dalec - kot trave,
pospale pod snegom -
utrujeno
vzdihujejo rekruti in spé stojijo na straži,
na dolgih plinskih cevovodih.
In nekje, ne prav
dalec, jih velika noc,
z nosom, splošcenim ob
asfalt,
strpa v svojo mrežo kot
v prisilni jopic.
Kosci so že zdavnaj
odšli na polja.
Travnata kapuca pada rekrutom na
oci.
Kot žep vrecarja.
Micne gospodicne so jih podojile, kolikor jim
je srce poželelo.
Rekruti so se že vzpeli po pobocju,
na plecih nosijo rjuho asfalta,
kapuco iz katrana.
Noc se izteka. Top molci.
Avtocesta sili svoje žaromete
prav vse do sem.
La turgescence de l’autoroute A4
Ti, ki prihajajo in tisti, ki grejo
nikoli ne izvejo
nic o oteklosti avtoceste
A4.
O njenem divjem vonju - stare
kurbe
z ocmi
barve
alkohola za razkuževanje -
vonju, v
katerem lebdijo tovornjakarji z zavitim vratom
in
življenjski standard,
kot božanska
gobavost.
Verjamejo, da se pred njimi razgrinja mesto,
njegova oddrobljena glava pa se reži na
vetrobranski šipi.
(Ampak ne vidijo, kako na asfaltu
na slepo vzletajo plahe caplje,
kako
se mucijo, da bi iz žrtvene skrinjice džuboksa smrti
dobile ven kovance, ki so se zataknili.)
Na pumpah bencinski rekruti
brijejo
glave z oktani.
Soncemu zahodu podarjajo obraz.
S svojimi noži
odpirajo vratne tecaje
in vrat jim zdrsi na jekleno rezilo.
Tisti, ki
grejo in ti, ki prihajajo,
nikoli ne
izvejo
nic o nabreklosti avtoceste A4.
Preprosto
doživljajo ucinek tunela.
iz zbirke Knjiga znakov in senc (Le Livre de signes
et d’ombres, éditions Cheyne, Francija, 2004)
iz francošcine skupaj z
avtorico prevedla Barbara Pogacnik


Linda Maria Baros
Site officiel de Linda Maria Baros.
français - english -
espańol - italiano - portuguęs - nederlands
makedonski - albanesa (shqip) -
slovenski (slovenscina) - bulgare
japon - arabe - finsk - deutsch - dansk -
magyar - serbe
.
Linda Maria Baros, francosko govoreca avtorica romunskega
izvora, rojena leta 1981, že dolga leta živi v Parizu.
Objavila je pet
zbirk poezije, od tega tri v Franciji pri založbi Cheyne :
Le Livre de signes et
d'ombres
(Knjiga znakov in senc, nagrada Prix de la Vocation 2004),
La Maison
en lames de rasoir (Hiša iz britvicnih rezil, nagrada Prix Apollinaire
2007),
L’Autoroute A4 et autres počmes (Avtocesta A4 in druge
pesmi, 2009), pa tudi gledališke igre in dve literarno-kritiški knjigi.
Prevedla je tudi okoli dvajset knjig iz francošcine v romunšcino. Leta
2008 je ustvarila virtualno knjižnico ZOOM , v kateri je 125 avtorjev, in
kjer je mogoce najti tudi del njenega prevodnega opusa: http://www.primavarapoetilor.ro/zoom.html
V Romuniji je Linda Maria Baros
zacetnica in organizatorka festivala Primavera Poetilor, ki je razlicica
francoskega festivala Le Printemps des Počtes in se dogaja v 55 mestih po Romuniji. Vodi tudi
literarno revijo VERSUs/m v Bukarešti, v Parizu pa je namestnica
generalnega sekretarja literarnega društva La Nouvelle Pléiade,
namestnica sekretarja Društva prevajalcev romunske literature in
odgovorna urednica revije Seine et Danube.
Trenutno ima status
mlade raziskovalke na Université de Paris-Sorbonne, Paris IV, kjer zakljucuje
doktorat na podrocju mitokritike.
Uradna spletna stran: http://www.lindamariabaros.fr







voir
Lirikon21
2012
Slovenia