Linda Maria Baros

Poglavitna zaloga besed (Le fonds principal de mots)

Ce mojega imena ne zapišeš vsak dan,
o, naj ti v primežu stavkov zdrobi roko!
     Naj se ti togo zaskocijo usta,
           s katerimi ceckaš besede!
     Naj razbica besedo,
           ki razpira volcje pasti
           med tabo in nami!
In naj ostanejo za vedno neozdravljive tvoje rane,
      ki jih spiraš z mojimi solzami,
      privaljenimi do mesta v velikem sodu!
Naj bo tvoj obraz
      vecno umazan v oknih,
      ce mojega imena ne vrežeš
            vsak dan na steno ljubezenske kanglice !
O, tudi ce mojega imena v spanju ne pišeš
      z nežno pisavo,
            obcutljivo za dotik, kot v zacetku,
      potem ti ga bom sama zašila v ustnice,
            zašila ti ga bom z laksom globoko vanje!

Iz zbirke Hiša iz ostrin britve (La Maison en lames de rasoir, éditions Cheyne, Francija, 2006 - Prix Apollinaire)
iz francošcine skupaj z avtorico prevedla Barbara Pogacnik

Glavni besedni zaklad (Le fonds principal de mots)

Ce vse dni ne zapisuješ mojega imena,
oh, naj ti roko zdrobi primež fraz!
      Naj ti otrpnejo usta
            s katerimi momljaš besede!
      Naj bo bicana beseda,
            ki odpira pasti za volkove
            med tabo in nami!
In naj bodo za zmeraj neozdravljive tvoje rane,
      ki jih umivaš z mojimi grenkimi
      solzami v mestu v sodu!
In naj bo tvoj obraz
      v oknih vecno umazan,
      ce vse dni ne vrezuješ
            mojega imena na vrc ljubezni!
Oh, toda ja, spec ne zapisuješ mojega imena
      z nežnimi crkami,
            obcutljivimi kakor na najinem zacetku,
      torej, prišila ti ga bom na ustnice
            globoko, s kirurško nitjo!

Iz zbirke Hiša iz ostrin britve (La Maison en lames de rasoir, éditions Cheyne, Francija, 2006)
iz francošcine skupaj z avtorico prevedla Taja Kramberger

A
(prolog)

Vse te stvari je mogoce in nemogoce videti
      Kajti, med tistim, kar se vidi
            in tistim, cesar se ne vidi
      je velika knjiga znakov,
                  stopnic in zapornic.
Zbrane skupaj pripadajo te silnice zacrtanih linij
      starodavni umetnosti nesmrtnosti:
Pravijo, da tisti, ki to bere, lahko razvozla znake.
In tedaj pride mali funkcionarcek
      - eden izmed mnogih, ki si dajejo opravka na zemlji -
      in pocasi, pocasi dvigne zapornico.

Stegna železniških postaj (Les cuisses des gares)

Parajoc, ko prodre skozi noc,
     krik glav, zakopanih pod mostovi.
Le kakšni so vlaki, ki jih delajo ljudje,
      v koliko smeri se raztekajo, razleteni v zraku
     na tirnicah moje utrujenosti?
Njihovo drvenje mimo je, kot bi se razdivjala toca,
pravijo nekateri, kot nevihta, ko padajo
lešniki na plocevino streh.
To je balada, ki jo na predvecer božicnega dne, pravijo drugi,
     pojejo zmrznjeni otroci,
     slišati je, kako jim iz rok padajo lešniki,
           kako letijo nad plocevinastimi strešniki ravnice.
Slovarji nam pravijo, da gre za vzdihe, ki se izvijejo iz prsi
otrok, ki živijo na ulici, ki vdihujejo lepilo in sanjajo.
Otroci, ki živijo na ulici, ki vdihujejo lepilo
            in božajo stegna železniških postaj.
A vsako noc grem v vlaku mimo preko visokih mostov,
            preko meglenega formaldehida rek...
In neprestano jih slišim, kako spušcajo dolge krike,
      neukrocene,
            kovinske,
                  te glave pokopane pod mostovi.
Kot konvoji, polni otrok.
Kot konvoji vagonov, ki so se vžgali od strele.

Noc z žepom vrecarjev (Nuit à marsupium)

Avtocesta mece sij žarometov vse do sem.
V temi, po modelu srca, ki s topovi strelja
      na rekrute, spece med rjuhami asfalta,
      so popotniki tudi oni.
O, kako macje predejo žepi njihovih oblek, ko jih vznemirjajo kolesa noci...
      njihovi škornji se lepijo na okna, na temo.
V sanjah jih dojijo micne gospodicne z žepi vrecarjev.
Z avtoceste sijejo žarometi vse do tu.
     Kosci, ki so odšli na polja.
     Travnata kapuca jim je bila s topom divje
                       vžgana v celo.
     Brazdajo asfalt,
                 žanjejo tancice megle,
srca vrezujejo pod asfalt, parajo žepe vrecarjev.
In nekje, ne prav dalec - kot trave,
     pospale pod snegom -
utrujeno vzdihujejo rekruti in spé stojijo na straži,
            na dolgih plinskih cevovodih.
In nekje, ne prav dalec, jih velika noc,
      z nosom, splošcenim ob asfalt,
strpa v svojo mrežo kot
                  v prisilni jopic.
Kosci so že zdavnaj odšli na polja.
      Travnata kapuca pada rekrutom na oci.
                  Kot žep vrecarja.
Micne gospodicne so jih podojile, kolikor jim je srce poželelo.
Rekruti so se že vzpeli po pobocju,
      na plecih nosijo rjuho asfalta,
                        kapuco iz katrana.
Noc se izteka. Top molci.
Avtocesta sili svoje žaromete prav vse do sem.

La turgescence de l’autoroute A4

Ti, ki prihajajo in tisti, ki grejo
     nikoli ne izvejo
     nic o oteklosti avtoceste A4.
     O njenem divjem vonju - stare kurbe
            z ocmi barve
                  alkohola za razkuževanje -
      vonju, v katerem lebdijo tovornjakarji z zavitim vratom
      in življenjski standard,
     kot božanska gobavost.
Verjamejo, da se pred njimi razgrinja mesto,
            njegova oddrobljena glava pa se reži na vetrobranski šipi.
(Ampak ne vidijo, kako na asfaltu
      na slepo vzletajo plahe caplje,
      kako se mucijo, da bi iz žrtvene skrinjice džuboksa smrti
     dobile ven kovance, ki so se zataknili.)
Na pumpah bencinski rekruti brijejo
     glave z oktani.
      Soncemu zahodu podarjajo obraz.
      S svojimi noži odpirajo vratne tecaje
in vrat jim zdrsi na jekleno rezilo.
Tisti, ki grejo in ti, ki prihajajo,
     nikoli ne izvejo
     nic o nabreklosti avtoceste A4.
Preprosto doživljajo ucinek tunela.

iz zbirke Knjiga znakov in senc (Le Livre de signes et d’ombres, éditions Cheyne, Francija, 2004)
iz francošcine skupaj z avtorico prevedla Barbara Pogacnik

Linda Maria Baros, francosko govoreca avtorica romunskega izvora, rojena leta 1981, že dolga leta živi v Parizu.

Objavila je pet zbirk poezije, od tega tri v Franciji pri založbi Cheyne :
Le Livre de signes et d'ombres (Knjiga znakov in senc, nagrada Prix de la Vocation 2004),
La Maison en lames de rasoir (Hiša iz britvicnih rezil, nagrada Prix Apollinaire 2007),
L’Autoroute A4 et autres poèmes (Avtocesta A4 in druge pesmi, 2009), pa tudi gledališke igre in dve literarno-kritiški knjigi.

Prevedla je tudi okoli dvajset knjig iz francošcine v romunšcino. Leta 2008 je ustvarila virtualno knjižnico ZOOM , v kateri je 125 avtorjev, in kjer je mogoce najti tudi del njenega prevodnega opusa: http://www.primavarapoetilor.ro/zoom.html

V Romuniji je Linda Maria Baros zacetnica in organizatorka festivala Primavera Poetilor, ki je razlicica francoskega festivala Le Printemps des Poètes in se dogaja v 55 mestih po Romuniji. Vodi tudi literarno revijo VERSUs/m v Bukarešti, v Parizu pa je namestnica generalnega sekretarja literarnega društva La Nouvelle Pléiade, namestnica sekretarja Društva prevajalcev romunske literature in odgovorna urednica revije Seine et Danube.

Trenutno ima status mlade raziskovalke na Université de Paris-Sorbonne, Paris IV, kjer zakljucuje doktorat na podrocju mitokritike.
Uradna spletna stran: http://www.lindamariabaros.fr